Gledališki abonma sezone 2019/2020

17. oktober 2019
Nejc Gazvoda
Tih vdih
Mestno gledališče ljubljansko
Režija: Nejc Gazvoda

Leto dni po očetovi nepričakovani smrti se odtujena družina zbere, da bi najmlajši hčerki, ki jo vsi kličejo Tamala in ki odhaja študirat v Ljubljano, dala čim več nasvetov in obilo ljubezni. Tamala ima sestro Petro in brata Marjana, ki sta od nje starejša več kot 10 let, ter mamo, ki je ne razume. Vse štiri je prizadela nedavna izguba očeta in nanje vplivala bolj, kot so si to pripravljeni priznati. Petra, ki s fantom Janezom živi v Ljubljani, kljub ljubečemu razmerju, polnem duhovitosti, preživlja žalostno, še nerazkrito zgodbo, 34-letni Marjan pa še vedno živi doma in je tudi zaradi nekdanje partnerice Maje, matere njegovega otroka, le senca tega, kar je bil nekoč. In Maja ravno na ta dan prihaja na obisk.A Tamala vidi preko dogajanja “tukaj in zdaj”. Ta večer je njena zgodba, ki jo pripoveduje iz časa, ko ljudje okoli nje niso več tisto, kar so bili, nekaterih morda celo ni več. V enem dejanju in v realnem času se pred nami počasi in nežno razpre zgodba družine, katere male tragedije so tragedije vseh nas. Tih vdih je drama o slovenski družini, ki noče obsojati tistega, kar smo, ampak zgolj opazovati tisto najbolj človeško v nas.

 


22. november 2019
Goran Vojnović
Rajzefiber
Slovensko ljudsko gledališče Celje v koprodukciji s Prešernovim gledališčem Kranj
Režija: Anica Tomić

Rajzefiber spaja duh časa liberalnega sveta, ki teži k solidarnosti in človekoljubju, hkrati pa nas na vsakem koraku odmika od tega. Saša je prisiljen skrbeti za svojo bolno mamo. Dodatno pomoč zanjo mu najde prijateljica Daša. Iz begunskega centra pripelje mlado begunko, ki takoj sproži val predsodkov. Čeprav je Sašu skrb za mamo odveč, mu služi kot idealen izgovor, zakaj se ne more pridružiti punci, ki je odšla na študij v London. En teden se raztegne v en mesec in njegov odhod v tujino se vedno bolj oddaljuje. Sanje o boljšem življenju v tujini se hitro razblinijo z njegovim spoznanjem, da bo tam za vedno tujec, da je tujina svet izločencev, svet tesnobe, osamljenosti in neprilagojenosti, kjer ne bo nikomur več pripadal. Skozi različne življenjske zgodbe se razkrivajo odnosi v družini in med prijatelji. Ljubezen je včasih samo izgovor za lastno nezrelost in neodločnost, dobrodelnost pa drugo ime za sebičnost in izgovor, zakaj se ne moremo soočiti z lastnimi težavami. Kaj se zgodi, ko se naš teoretični ali celo praktični aktivizem postavi pod vprašaj? Kaj bo, če se sami znajdemo v položaju, ko moramo sprejeti odločitve in ko nekaj, kar nam je tuje, postane naša sedanjost in stvarnost?

 


24. januar 2020
Oliver Frljić
Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!
Slovensko mladinsko gledališče
Režija: Oliver Frljić

Oliver Frljić se v predstavi loteva ljubezni in sovraštva do gledališča, okvir za njegovo preizpraševanje meja umetniške in civilne svobode pa so fragmenti zgodbe o razpadu Jugoslavije, fragmenti, ki odpirajo dileme, s katerimi se srečujemo vsi, a si pred njimi pogosto zatiskamo oči in ušesa. Da je tema univerzalna, so potrdila uspešna gostovanja na uglednih festivalih po vsem svetu. Podobno kot zapiše kritičarka francoskega Le Figaroja, se povsod strinjajo, da uprizoritev »useka krepko, in to namerno. […] Te igralke in igralci […] verjamejo v moč gledališča, ki združuje, razsvetljuje in deluje. V naši scrkljani družbi, v kateri so odri zasičeni s “kulturnimi proizvodi” brez okusa, je to zelo dobra novica.«

 


21. februar 2020
Marta Buchaca
Deklice ne bi smele igrati nogometa
Gledališče Koper
Režija: Daniel Day Škufca

Čakalnica na oddelku intenzivne nege. Trije člani treh različnih družin, ki se med seboj ne poznajo – mati, dekle in fant –, nestrpno pričakujejo poročila zdravnikov o usodi treh njihovih bližnjih, ki so se, nihče ne ve, zakaj, znašli v istem avtomobilu in doživeli hudo prometno nesrečo. Vznemirjeni in zaskrbljeni se sprašujejo, od kod se poznajo ponesrečenci – šestdesetletni upokojeni založnik, tridesetletna profesorica uporabne matematike in dvanajstletno dekle, ki nadvse rado igra nogomet – in kaj so skupaj počeli na poti proti … Igro, ki si za naslov jemlje materino največkrat izrečeno repliko in se sprva razvija kot napeta detektivka, v kateri poskuša trojica rekonstruirati nenavadno poznanstvo ponesrečencev, dodatno zapletejo vedno nova spoznanja o svojcih, še bolj pa čedalje neposrednejša medsebojna obtoževanja o odgovornosti za nesrečo, podtikanja o odnosih med ponesrečenci. Prav slednje pa osišče igre prenese na trojico čakajočih, s čimer igra postaja mojstrsko zastavljen okvir za oris psiholoških portretov posameznikov.

 


27. marec 2020
Erik Gedeon
Večno mladi
Slovensko narodno gledališče Maribor
Režija: Sandy Lopičić

Staranje je postalo najhujši bavbav, najstrašnejša bolezen novega veka. Ker časa ne moremo zaustaviti, je najbolje, da skozi solze smeha pogledamo v leto 2065, kako bo, ko v gledališki stavbi na Slovenski 27 ne bo več hrama umetnosti, ampak dom za ostarele. V uprizoritvi Večno mladi skupina igralcev in igralk, članov nekdanje mariborske Drame, na groteskno zabaven način, s pomočjo pevske oz. glasbene terapije, poskrbi za vse prej kot dolgočasen rock’n’roll tretjega življenjskega obdobja. Ob izvrstnih igralsko-pevskih interpretacijah hitov, kot so I Love Rock’n’Roll, Born To Be Wild, I Got You Babe itd., trohneče odrske deske ponovno katarzično zavibrirajo. V songdrami Švicarja Erika Gedeona Večno mladi (2007), ki jo je vsestranski glasbeno-gledališki ustvarjalec Sandy Lopičić z ustvarjalci uprizoritve v vsebinsko in dramaturško adaptirani obliki postavil na oder, so (iz)našli težko iskani zvarek za večno mladost – zabavo, ki trese oder in ruši stereotipe o starcih.