27. oktober 2023 ob 19.30
SNG DRAMA LJUBLJANA
Lisa Genova, Christine Mary Dunford: ŠE VEDNO ALICE
Režija: Matjaž Zupančič
Igrajo: Polona Juh, Maja Sever, Bojan Emeršič, Domen Novak, Eva Jesenovec, Sabina Kogovšek, Matija Rozman
Smrt ni nujno najslabša novica. Obstajajo tudi slabše. Kaj se dogaja z nekom, ki pri polni zavesti dojame, da so mu nenadoma, nepričakovano, sredi dinamičnega in aktivnega življenja pričeli razpadati možgani? Počasi, ampak ireverzibilno. Progresivno. Zaradi atrofije možganskih vijug. Zaradi senilnih plakov. Zaradi nevrodegenerativne bolezni, ki ubija spomin. Ga počasi razkraja. Zaradi bolezni, ki te dezorientira v času in prostoru. Zaradi katere se človekova presoja razblinja in zavest sesuva. In da to še ni vse. Sesuva se tudi svet okrog njega. Sesuva se tistim, ki so mu najbližji.
Igra Še vedno Alice ima trdo jedro. Seveda je okrog tega jedra zgodba. So družinski odnosi, so družbeni statusi in so različna razmerja. Ker romani, filmi, gledališča potrebujejo zgodbe. Ker v pokrajinah umetnosti težko najdeš krajšo pot do resnice. Ampak nukleus te zgodbe ostaja neusmiljen. Surov. Krut. Ker pri vsem skupaj ne gre samo za pot brez povratka. Gre predvsem za spoznanje, da te na tej poti neizogibno čakajo trenutki, ko se boš do skrajnih moči oklepal poslednje bilke človeškega, preden se dokončno ne ugrezneš in izgineš v živem pesku pozabe.
Ampak na srečo to ni vse. Obstaja tudi dobra novica. Da so razlogi, zakaj se ukvarjati z igro. Zakaj delati gledališče.
(Matjaž Zupančič)
Po romanu Lise Genova so leta 2014 posneli tudi filmsko uspešnico in igralka Julianne Moore je za vlogo Alice prejela številne nagrade, med njimi oskarja.
Predstava traja 2 uri in nima odmora.
10. november 2023 ob 19.30
PREŠERNOVO GLEDALIŠČE KRANJ
Dario Fo: VSE ZASTONJ! VSE ZASTONJ! (SOTTO PAGA! NON SI PAGA!)
Režija: Ajda Valcl
Igrajo: Vesna Pernarčič, Aljoša Ternovšek, Vesna Slapar, Miha Rodman, Blaž Setnikar, Dominik Vodopivec, Jure Pogačar
Kaj sploh lahko za ta denar?
Zgodba te duhovite, a hkrati ostre Fojeve družbenokritične farse se začne tik po uporu v trgovinskem centru, ko se ženske, ogorčene nad ponovnim dvigom cen, odločijo, da temu naredijo konec. V uporniškem zanosu v hipu stopijo skupaj, saj imajo dovolj neprestanega izkoriščanja in višanja cen osnovnih živil, zato sprva zahtevajo polovično ceno, kasneje pa jih jeza in upor pripeljeta tudi do tega, da si živila preprosto stlačijo pod obleke in z njimi odkorakajo domov. V prologu k satirični komediji s pomenljivim naslovom Vse zastonj! Vse zastonj! avtor zato zapiše, da se je zdela ob premieri leta 1974 zgodba o delavkah iz milanskega predmestja, ki se odločijo upreti vrtoglavemu naraščanju cen, nekaterim kritikom neverjetna oziroma celo nadrealistična. Toda že čez nekaj mesecev je izbruhnilo natanko to, o čemer je uprizoritev spregovorila na odru; obubožane delavce so zaradi »državljanske nepokorščine« celo zapirali in v času sodne razprave avtorje predstave obdolžili, da so s predstavo nahujskali delavce k uporu in h kraji.
Predstava traja 1 uro in 40 minut in nima odmora.
2. februar 2024 ob 19.30
SLOVENSKO MLADINSKO GLEDALIŠČE
Duncan Macmillan: LJUDJE, KRAJI IN STVARI
Režija:
Matjaž Pograjc
Igrajo:
Janja Majzelj, Ivan Peternelj, Katarina Stegnar, Daša Doberšek, Vito Weis, Matej Recer, Nataša Keser, Klara Kastelec, Blaž Šef, Klemen Kovačič, Matija Vastl, Maruša Oblak, Robert Prebil, Liam Hlede
Emma je igralka in odvisnica. Zaradi dela se mora razcepljati v različne osebnosti, zato se med rehabilitacijo le težko sooča sama s sabo. Ali zunaj vseh odrskih različic sploh obstaja? Prvi poskus zdravljenja na kliniki za odvajanje ji spodleti, saj se ni zmožna iskreno in z zaupanjem posvetiti terapiji, sploh skupinski ne. Macmillan Emmino odvisnost od opojnih substanc gledališko izjemno učinkovito sopostavi z igralsko odvisnostjo od pozornosti, nastopanja pred občinstvom, s prizadevanjem za uspeh in slavo, bolečo nezmožnostjo neigranja, obenem pa ne nakaže lahkega izhoda. Tako kot delo je lahko tudi družina eden od sprožilnih elementov odvisnosti: ljudje, kraji, stvari. In če je omamljanje v sodobnem svetu edini način preživetja, kako naj se človek sploh kdaj strezni? Prvi korak je, da si Emma prizna, da ima težave. Če hoče še kdaj delati kot igralka, se mora znova sestaviti.
** V programu gledališke predstave je prišlo do spremembe programa. Namesto 26. januarja 2024 bo predstava na sporedu 2. februarja 2024. Hvala za razumevanje.
1. marec 2024 ob 19.30
SNG DRAMA LJUBLJANA
Lucy Kirkwood: OTROCI
Režija: Nina Šorak
Igrajo: Saša Pavček, Silva Čušin, Janez Škof
Drama Lucy Kirkwood Otroci ves čas preizprašuje globoke moralne in etične dileme, v katere se zaletimo v času krize in katastrofe. Ravnokar smo izkusili nevarnost korone, ki je postavila pred nas podobno vprašanje: naj zavarujemo starejše in ranljive skupine in žrtvujemo izobraževanje, kariero in ekonomsko stabilnost mladih? Katero življenje je več vredno? Tisto, ki je že mnogo preživelo in ogromno prispevalo k skupnosti, pa si zdaj na stara leta zasluži dostojnost in mir? Ali je več vredno mlado življenje, ki svoje cilje in hrepenenja šele uresničuje? Podobno vprašanje se nam bo zastavilo tudi v grozeče bližajoči se katastrofi globalnega segrevanja. Kakšno politiko varovanja življenj bomo takrat ubrali? Se bo vsak spet držal svojega koščka zemlje in skrbel za svoj blagor ali bomo sposobni pogledati na skupnost, globalno skupnost, v kateri smo vsi prebivalci istega planeta. Ali je človek znotraj nagona po lastnem preživetju sploh sposoben uzreti potrebe skupnosti? Najbolj bistveno od vseh vprašanj pa je: katero življenje je več vredno? Že s tem, ko sprašujem to na glas, sem na spolzkem terenu. To vprašanje se ne sme zastaviti, saj je jasno, da je vsako življenje enako vredno. A krizna in katastrofalna situacija nas žal pripelje tudi do tega. Zato se mi zdi nujno, da znotraj uprizoritve ne delamo zaključkov, ampak načnemo vprašanje.
Dramo berem kot metaforo. Nesreča nuklearne elektrarne ponazarja širši in vedno bolj prisoten problem globalnega segrevanja. Vremenske razmere, ki jih prinaša globalno segrevanje, nam lahko čez noč odnesejo pitno vodo in dobavo električne energije ter prekinejo transportne povezave, te pa pogojujejo dostavo hrane in drugih surovin. Osnovna situacija dramskega besedila mi dopušča, da se v uprizoritvenem in konceptualnem smislu lotimo situacije po katastrofi. Glede na čas, v katerem živimo, je ta poudarek nujen.
Nina Šorak
** V programu gledališke predstave je prišlo do spremembe programa. Namesto februarja 2024 bo predstava na sporedu 1. marca 2024. Hvala za razumevanje.
5. april 2024 ob 19.30
ANTON PODBEVŠEK TEATER
ČRNA KOŽA, BELE MASKE
Režija: Maša Kagao Knez, Ivana Djilas
Igrajo: Lina Akif, Joseph Nzobandora - Jose, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah in Maša Kagao Knez
»Občutek manjvrednosti? Ne, občutek neobstoja. Greh je črn, saj je krepost bela.« (Frantz Fanon: Črna koža, bele maske)
Medtem ko želimo rasizem pripisati zgodovini in ga tam tudi odložiti, so svet ponovno pretresle novice, ki kažejo, da rasizem še kako vztraja in da je problematika še kako pereča. Po usmrtitvi G. Floyda v ZDA, ki je prebudila množice in spodbudila proteste gibanja BLM, se je izkazalo dvoje: da v 21. stol. sistemski rasizem še kako obstaja in da to, da se pretvarjamo, da ne obstaja, kvečjemu kaže na našo ignoranco, zmožnost odrinjanja in nezmožnost soočenja z večno aktualno problematiko. Po eni strani se mi zdi smešno, da se v 21. stoletju spet na novo pričenjamo pogovarjati o tej problematiki, po drugi strani me straši, da to pri nas sploh še ni tema.
Pri nas rasizma ni. To se dogaja nekje drugje, daleč v Ameriki. Ali pač? V avtorskem projektu Črna koža, bele maske bomo o tej temi spregovorili preko osebnih zgodb petih soustvarjalcev. Kaj pomeni, ko te nenehno pošiljajo domov, v Afriko?
Maša Kagao Knez