BALET


November 2019
Pepelka

Večna ljubezenska zgodba o Pepelki in njenem princu, odeta v pravljični baletni spektakel

Če bi Prokofjevovo ustvarjanje glasbene podlage baleta Pepelka na libreto Nikolaja Volkova v času druge svetovne vojne lahko razumeli kot svojevrsten beg iz realnosti, pa je glasbena podoba baleta daleč od neproblematične “sladkobnosti” in plehke sentimentalnosti. Iskanje dramaturško učinkovitih plesnih preobratov, pogojenih z napetim lokom glasbene dramaturgije, je Prokofjeva vodilo v tesno prepletanje sodobnih prvin z že “preverjenimi” simetričnimi formami, ki jih je uvedla tradicija
klasičnega (romantičnega) baleta. Rezultat tako nikakor ni bila lahkotna glasba, ki bi otroke in tudi odrasle pospremila v sladki sen, ampak s temačnimi podtoni razbrazdana glasbena podoba, ki gledalcu nesramežljivo naslika tudi mračne plati zgodbo o siroti Pepelki, ki ji po življenju strežejo zlobna mačeha in nagajivi sestri. Z novo produkcijo baleta Pepelka pod vodstvom mednarodno priznanega koreografa Jean-Christopha Maillota si tako že naslednjo jesen obetamo pravcati baletni spektakel. Maillot se kot veliki poznavalec klasičnega baleta opira na samo srž baletne konvencije, ki pa jo prepleta in nadgrajuje s sodobnejšimi in obenem tudi virtuoznimi plesnimi figurami. Maillotova Pepelka tako pleše bosa, kajti njen simbol ni kristalni čeveljček, temveč naravno – svobodno stopalo, ki je posuto z zlatim prahom sanj ter za sabo pušča sijočo sled domišljije in srečnih pravljičnih koncev.


Marec 2020
Falling Angels

Dih jemajoča virtuoznost triptiha v koreografijiAlexandra Ekmana, Edwarda Cluga in Jiřija  Kyliána

Švedski koreograf Alexander Ekman je nedvomno eden izmed najzanimivejših koreografov svoje generacije, ki se z globokim prespraševanjem posveča predvsem bivanjskim simptomom današnjega človeka. S svojim neobičajnim smislom za humor in številnimi elementi presenečenja se je v koreografiji Left Right Left Right osredotočil na koncentracijo ter pomen pravočasnosti in ritma, pri tem pa je z menjavanjem zvočnih pejsažev ustvaril unikatno študijo človeškega gibanja. Podoben vtis ustvarja tudi koreografija Handman, ki jo je Edward Clug ustvaril za podmladek Nizozemskega plesnega gledališča (NDT 2). Glasba repetitivnih
struktur Milka Lazarja evocira dinamično plesno platformo, na kateri Clug izvede reinvencijo nekaterih figur in jih reaktivira skozi intenzivno delo rok. Humorna inovativnost in detajlna prečiščenost celotne gibalne konstelacije predstave sta Clugu prinesli nominacijo za prestižno koreografsko nagrado Benois de la danse v letu 2017.
V koreografiji Falling Angels, ki jo je Jiři Kylián leta 1989 ustvaril za Nizozemsko plesno gledališče, je avtor uporabil minimalistično glasbo Steva Reicha, ki jo je ta ustvaril po lastnih vtisih ritualne glasbe iz Gane. Gibalne linije provokativne koreografije za osem plesalk so na več mestih “nalomljene” z ostrimi tolkalnimi gestami in zasuki, ki dajejo gibanju nepredvidljivo dinamiko, celotna fizična struktura nastopajočih pa tako kulminira v mogočno, skorajda kruto vizualno lepoto, ki gledalcu jemlje dih.

Oktober 2019
Netopir

Vratolomni omnibus zabave, zajet v neskončen splet melodij Straussa mlajšega

Kompleksna in zato toliko bolj zanimiva zgodba intrig, prešuštva, visokoletečih ambicij in na videz brezskrbne zabave v razkošnih kostumih, poimenovana Netopir (Die Fledermaus), je nedvomno eden izmed najžlahtnejših operetnih biserov dunajskega “kralja valčkov” Johanna Straussa ml., ki je do danes po vsem svetu dosegla že na tisoče uprizoritev. In prav tako skoraj gotovo ni odra, na
katerem ta opereta ne bi v vsem svojem sijaju prikazala dvoličnosti dunajskega meščanstva, razpete med lahkoživim hedonizmom in lažno meščansko moralo. K nastanku operete naj bi Straussa mlajšega spodbudil francoski “kralj operet” Jacques Offenbach, ki je bil prepričan, da je Straussu lahkotnejši odrski žanr pisan tako rekoč na kožo. Preštevilne žgečkljive odrske situacije, ki sta jih po
motivih Benedixove farse spisala libretista Karl Haffner in Richard Genée, tako “zakrivijo” Eisensteinova nestanovitnost, posledično razočaranje njegove žene Rosalinde, igralske ambicije njune sobarice Adele in Alfredovo dvorjenje Rosalindi. Toda vse to je zgolj uvertura k plesni zabavi v vili kneza Orlovskega, kjer se dogodki nepričakovano razmahnejo v pravi vratolomni omnibus zabave
in odstiranja mask, ko vsak dobi natanko to, kar si zasluži – pa čeprav je to zgolj “streznitev” v realnost v eni izmed dunajskih zaporniških celic, na katere “budno” pazi ječar Frosch, ki se ne more upreti žlahtni kapljici rujnega.


Februar 2020
Simon Boccanegra

Presunljiv psihološki portret posameznikove volje do moči v dramatični Verdijevi pisavi

Glasbeno-gledališki genij Giuseppeja Verdija se je v razponu kar šestih desetletij njegovega aktivnega skladateljevanja udejanjil v številnih opernih mojstrovinah, izmed katerih je bilo ustvarjenih kar nekaj del, s pomočjo katerih so skozi Verdijevo ekspresivno in obenem docela človeško sočutno glasbeno pero na novo zaživeli fragmenti italijanske zgodovine. Prav te nove zgodbe, prežete z
mojstrsko dognano glasbeno dramo, so tisti primer umetniške resnice, s katero je Verdi ohranil trajno mesto v svetovnem opernem panteonu. Mednje sodi tudi zgodba o junaškem, toda plebejskem pomorščaku Simonu Boccanegri, ki je po volji ljudstva postal dož Genove sredi 14. stoletja. Razklan med bremenom lastne zgodovine – muči ga predvsem izguba hčerke, ki jo po spletu okoliščin pod
imenom Amelia Grimaldi najde šele po 25 letih – in političnimi ambicijami svojih nasprotnikov se Boccanegra odloči poiskati novega zaveznika v podobi svojega bodočega zeta Gabriela Adorna, ki mu je Ameliina roka obljubljena v zameno za pomoč pri porazu uzurpatorjev Boccanegrove vladavine. Velikopotezna dramatičnost opere, ki je širši mednarodni uspeh doživela šele po Verdijevem angažmaju pesnika in skladatelja Arriga Boita, ki je revidiral izvirni Piavejev libreto, in po praizvedbi v milanski Scali leta 1881, bo v režiji Arnauda Bernarda in pod dirigentsko taktirko Francesca Rose prvič v zgodovini uprizorjena na velikem odru mariborske Opere.


April 2020
Marpurgi

Po motivih istoimenskega romana Zlate Vokač Medic
Umetniški poklon spregledani zgodovini mesta ob Dravi v zvrsti sodobne slovenske opere

Med zanimivimi glasbeno-scenskimi novitetami, ki so ugledale luč sveta na odru mariborske Opere in s svojo interpretacijo individualnih človeških resnic odstirajo številne z mahom nevednosti obrasle plasti spomina iz naše bližnje ali daljne preteklosti, si lahko prihodnjo pomlad obetamo celovito umetniško izkušnjo ob praizvedbi nove slovenske opere Marpurgi, ki jo po motivih
istoimenskega esejističnega romana Zlate Vokač Medic soustvarjata večkrat nagrajena skladateljica Nina Šenk ter libretist in režiser predstave Igor Pison. Skozi dualistično pripovedno prizmo dveh ključnih protagonistov, doktorja Hannesa in Mathiasa, ki na iste dogodke velikokrat gledata s povsem drugačne perspektive, s čimer avtorica romana parafrazira etični kontrast med plemenitim
Don Kihotom in njegovim pragmatičnim oprodo Sančem Panso, se z nizanjem dnevniških utrinkov postopoma izrisuje zgodovina nekega prostora – predvsem skupnosti Marpurgov, mariborskih Judov, ki so v mestu ob Dravi, po katerem so dobili svoje ime, živeli vse do konca 15. stoletja. Oba protagonista, Hannes in Mathias, ki bosta dobila priložnost izpovedati svoji zgodbi skozi ekspresivnost
sodobnega opernega medija, po avtoričinih besedah predstavljata usodo slehernika, ki se prebija skozi nepretrgan splet nasilja in vse do usodnega trenutka živi v varljivem upanju, da sam usmerja svoje življenje.


Maj 2020
Madama Butterfly

Ena najlepših Puccinijevih upodobitev tragične ljubezenske zgodbe z Daljnega vzhoda

Ko je novembra 1924 umrl Giacomo Puccini, številni v tem dogodku niso videli zgolj konca življenjske poti genialnega opernega skladatelja, ampak tudi konec nekega obdobja – nekateri celo dokončno “izpetje” klasične opere kot umetniške zvrsti. Z redkimi izjemami iz njegovega opusa so Puccinijeva dela, med njimi tudi “japonska tragedija” Madama Butterfly, še danes nesporne uspešnice neštetih opernih gledališč po svetu. Z Madama Butterfly, ki je Puccinijeva šesta opera po kronologiji nastanka, je avtor dosegel emfatični vrh svojega zrelega obdobja, po katerem se je začel vedno bolj nagibati k sodobnejšim tematikam in verizmu.
Intrigantna, a tragična zgodba o ljubezni med ameriškim mornariškim častnikom Pinkertonom in japonskim dekletom Čočo san je Puccinija prepričala že kot gledališka igra v adaptaciji Davida Belasca, čeprav je skladatelj tragedijo na libreto Luigija Illice in Giuseppeja Giacose v izraznem in estetskem smislu nadgradil z izredno bogatim zvočnim koloritom orkestra. Prav s težnjo po avtentičnosti je Pucciniju uspelo zajeti neminljivo, ganljivo in pretresljivo izpoved nemogoče ljubezni, v kateri se zrcali trk dveh diametralno različnih družb in kultur. Prav zaradi izredne melodične lepote, zajete v neizpolnjenem hrepenenju človeške duše, se Madama Butterfly po več kot desetletnem premoru, tokrat v novi produkciji, vrača na veliki oder mariborske Opere.